Čudim se svodu poklapanega navdiha,

ki nad menoj bedi pomanjkanju navkljub.

Nekoč sem menila, da je pisanje o

pisateljski blokadi stvar abotne presoje

romantično razklanih slabičev,

ki ne premorejo poguma, da bi postali reževrati

s primarnim gnusom so sveta in sebe.

Danes se mi vse bolj sanja, koliko poguma terja,

da spregovoriš o lastnih hendikepih in bedi.

Pravzaprav je to vrzel, iz katere se porajajo

vse pesmi in mogočne gmote besed,

edino ta škrbina lahko kaj spremeni -

s svojim nenehnem kapljanjem

samopomilovanja te pripravi do tega,

da pokreneš vzgib, ki je počelo smisla,

da vzvaluješ praznično širjavo

odsotnosti cerebralnega.

yoyoba