Kanister polnim sila ukaželjno,

kot deklica, ki šla je po vodó

in videla, da ji litraža pušča

in da nazaj prinesla je ne bo,

pa se vseeno je še kar slepila,

češ: v šoli so me učili, da se vztraja.

Bolj ko je teklo, manj je razumela,

trmarila brez konca in brez kraja,

nakar je volk, ki slišal ni za Grimma,

prišel in zavaril, kjer je curljalo.

Zgolj en poljubček je želel v zahvalo,

jaz pa bi dal mu plačo, ki je nimam,

da bi ji, mojster, zvrtal luknjo v glavo,

saj mu še tega dala je s težavo ...

Matej Krajnc