Dovolj je že, da se umakneš.
Da razplastiš se. Svojo miroljubnost.
Svojo nežnost. Svojo krhkost.
In postaneš grobijan. Verbalni
grobijan.
Zadržki. Predsodki. Opazke in
nasveti. Tistih, ki razmišljajo
linearno. Ki se sramujejo samih
sebe. Zaradi drugih. In obratno.
Vse to še rajši zamesim v testo.
Nikoli jim ne bo prav.
Je pač tako, da tudi liriki lomastijo.
Mikastijo. In pljuvajo v obraz.
Oni najbolj.
Nato zapreš beležko in jo spraviš.

V suknjič.

Pištin Frida