NEIMENOVANA
ogreje njeno krhko nežno tkivo;
zrak zaobjame mladost njene duše,
smoter obstoja ponikne v globine do pravega dne.
Segreto ozračje zrelega dne
vzdraži v njej občutke poželenja;
naivnost duha te blazne dobe
lepoto obline na ogled postavi.
Doti, dotik je sreče amabasador,
v njej tli želja po njegovi veličini,
vase skrita je in tiha
ne kljubuje še naravi.
Na vrhu hriba svojega poslanstva,
lepota stopi na stranpota,
sla potone v jezero miline,
ko z vodnjaka pije bitjece drobno.
Mar ostalo bi pri tem,
mar bi spet jo sonce ogrelo,
mar vodnjak bi napolnilo,
a nastopila je tišina, hladna, strašna.
Črn oblak zgrnil se je nadnjo,
poslal strele po vodih njenih,
polil z opojnim črnilom vse čile dele,
požgal do tal je bilke brhke postave.
Gola sredi meteža je ostala,
usodo svojo objokovala,
le v daljni daljni koči,
pravili so da majhna topla lučka tli.
Ko le našla bi pot do nje.
Poslano:
07. 10. 2011 ob 13:00
Spremenjeno:
07. 10. 2011 ob 14:01
Slavospev ultimativnemu delu ženskega telesa, dojki. Sprehod skozi njen življenjski cikel, od rojstva, mladosti, materinstva do nesrečne usode, nad katero ne gre povsem obupati.
Morda je nerazumljivo ob prvem branju, zato pojasnilo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: zvezdna
- 07. 10. 2011 ob 12:57
- Prebrano 1020 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 233.58
- Število ocen: 9