Groteskna praznina kašlja v moj ajdared.

Mrak sobe ga je razjedel.

Želel sem si v kakšno bolj pametno smer,

a zanjo prepozno izvedel.

Zdaj stikam po albumih. Gledam mladost.

Patetično buljim v podobe.

Kako sem bil droben! In v gatah. In bos.

In hej – kdo so tele grdobe?

Groteskna praznina kašlja v moj ajdared.

Pojedel ga bom do koščice.

Do pečke. Na kavč se razlega večer

in gripo prinašajo ptice.

Lestenec se giblje. Morda je potres,

morda pa samo novo leto.

Praznina grizlja moj ajdared.

Življenje postaja napeto.

Matej Krajnc