Ne volim januar, je pel Balašević.
Jaz pa ga volim. Bel nasmeh snega
in želje, ki popadajo na tla,
ko od silvestra ne ostane nič,
le zven minljivosti nekje v kleteh srca
in drobna kaplja vina, ki izgine.
A rad imam decembrske spomine
in slutnjo februarja, ki krevsa
kot vsako leto, kronan s krajšo dobo,
v predpustniško našemljeno tesnobo
in melodije iz prejšnjega stoletja;
rad gledam sneg, ki se zagunca s streh
in se razlije v januarski smeh
že zdavnaj ugasnjenega doživetja ...
Dobrodošel, Matej,
močne prispodobe nizaš in zanimive perspektive odpiraš. Včasih sicer majčkeno na račun oblike, vsekakor pa je bolje to kot obratno.
Tudi jaz "ne volim januar", ampak tako, kot si ga podal v tem sonetu, bi ga pa lahko še vzljubila ... :)
Lp,
Kerstin
Lep pozdrav,
hvala za mnenje, sicer pesmi ne kompromitiram ne na račun vsebine ne oblike (če se zdi tako, je to načrtno), me pa veseli, da vam je všeč,
Matej
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Matej Krajnc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!