Posrkaj me

v večer tega trenutka.

V večer,

še razgret od poletja 

in valujoč od življenja.

Posrkaj me

v ulično glasbo

in v strune tistega kitarista,

ki podarja čas paviljonu.

Posrkaj me

 v hišne zidake,

povoskane s starostjo;

 v vodo

in v par ob Ljubljanici;

 v dan ulične razsvetljave.

Posrkaj me

in me napoji

s koščki njega

in njih 

in tega

in onega,

da bom lahko,

v miru

prespala zimo.

MOMO