Včasih je bila tako sama.
Povsem sama.
In v mrazu in vetru je štela…
Je štela ledene rože po oknih,
je štela ledene zvezde
in je preštela vse pisane kristalčke.
Pobožala je hladno polje
in se spustila na tihi travnik.
In Burji je pokazala pot.
Zbudila jo je, ji poklonila obzorje
in zgradila trden most.
In postavila vrata, stik na prostost.
V zimskih nočeh pa je bila…
Tako sama je bila.
In tako hladna.
In tako sama.
Le s petelinom je nežno zardela,
skrita v krošnji,
ko mi je mahala v slovo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: apndan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!