Nekdo mora tolažiti luno

Včasih je bila tako sama.

Povsem sama.

In v mrazu in vetru je štela…

Je štela ledene rože po oknih,

je štela ledene zvezde

in je preštela vse pisane kristalčke.

Pobožala je hladno polje

in se spustila na tihi travnik.

In Burji je pokazala pot.

Zbudila jo je, ji poklonila obzorje

in zgradila trden most.

In postavila vrata, stik na prostost.

V zimskih nočeh pa je bila…

Tako sama je bila.

In tako hladna.

In tako sama.

Le s petelinom je nežno zardela,

skrita v krošnji,

ko mi je mahala v slovo.

apndan

Komentiranje je zaprto!

apndan
Napisal/a: apndan

Pesmi

  • 05. 10. 2011 ob 12:00
  • Prebrano 935 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 180.58
  • Število ocen: 6

Zastavica