Včasih ne veš, da si srečen,

ko se zjutraj zbudiš,

v naglici piješ kavo,

v mislih za kruhom hitiš.

Včasih pozabljamo,

da vse kar imamo,

ni samoumevna ljubezen,

upanje; ta bolezen.

Da je denar veliko,

a ne edina stvar,

ki nam nariše nasmeh na obraz.

So misli, potrebe in dejstva,

ki opredeljujejo smisel,

da smo bit; otroci sveta.

In pozabljamo,

kako olikano je reči hvala

za dobro besedo, stisk rok

in topel pomladni dan.

fides