Pri farni cerkvi prvič zvon zvoni.
Le vstati! Čas je že, da gremo vsi
Pravico skazat, krivdo kaznovat,
Na sramotilni steber prikovat.

Že soncu se umika bleda zora.
Visok je steber, težka bo pokora.
Pa kamnov si naberi med potjo,
Da boš zalučal božjo kazen v njo.

Pred leti na grmadi bi gorela,
Ker je človeka smrtno prizadela;
A tudi zdaj plačilu ne ubeži …
Le brž, le brž tolažit lačno kri!

***

Pri farni cerkvi drugič zvon zvoni.
Na stebru se čarovnica znoji.
Milijon oči v njo škodoželjno zre.
Milijon ust tuli kletev ji v srce.

Pa je obupno prazno to srce.
Prelomiš ga in najdeš le vodé.
A nič za to. Se vsaj je prelomilo,
Vodó pa bo že sonce posušilo.

Zato pa dajmo jo, dokler je čas!
Naj kamen izmaliči ji obraz!
Naj koža v rdeče rože zacveti!
Le dajmo, dajmo, lačni smo krvi!

***


Pri farni cerkvi tretjič zvon zvoni.
Že noč raz steber liže vse sledi.
Pod grozdom kamnov se nemirno zgane
Pa zlomljenih kosti uporno vstane.

Po klancu gor prihaja ljubi njen,
Obriše kri in dvigne jo v objem:
»Preljuba, kaj s teboj storili so?
Saj skoraj mi te umorili so!

Zato pa laže iti bo naprej.
Zapri oči. Nikar, nikar ne glej!
Trdno okleni me, saj sama sva.
Prišel sem pote z drugega sveta.«

»Ne grem! Ne grem!« – In bije ga s pestmi.
»Ti mrtev si, a meni se živi!
Zaradi tebe da bi smrt storila?
Saj nisem te nikdar zares ljubila!«

***

V zvoniku cerkve se mračnik budi.
Velika zvezda v vodi se blešči.
Pa to ni svetla zvezdica z neba,
To je samo nezvesta ljubica.

Aleksandra Kocmut - Kerstin