Nekoč se bom zbudila.

Izpod težkega sna se

bom zavalila kot kepa nerazpoznavnega,

se kot zarja razlila po nebu.

Nekoč.

V ptičji jati bom razprla roke,

brez strahu, da ne bi letela.

Lačna žival bo kljuvala moje oči

in vsi bodo mislili, da se mi je zmešalo.

Golota mojih prsi bo kot sonce

razpeto preko neba,

na oblake bom naslonila glavo

in teža bo postala nič.

Nekoč.

Ne noč , ne dan,

ne bosta krojila mojih sanj.

Tam boš le ti in nežno pihljanje vetra,

ki bo mršil stare, usahle veke.

Silva Langenfus