Podala sem se na pot, včeraj, ko je sonce pritisnilo lice

na zelene poljane, pot, na kateri so zaporniki goltali

preperele delčke verige in se zbadali z ostanki rib, ki so

ostale od poslednje večerje. Bosonoga sem skalala po

konicah kamnov, ki so se mi v trenutkih zazdeli kot

brezbarvni klovni. Ha, pa sem tam. Neznanec, ne obrni

mi hrbta sedaj, ko so moja stopala zlizana do komolcev

in ko je moj jezik izsušen in se razsipa kot prah iz puščave.

Podaj mi leseno roko,da ti odpustim, neznanec, hej. Tišina

me je objela ko se je spustila noč na polegle trave, ki so božale

razgreto kožo, kot preblisk se je spustila name prošnja iz neba,

hej dekle, hej ženska, hej mati, hej ljubimka, hej prijateljica, vse kar

moraš storiti je, da odpustiš SEBI.

Silva Langenfus