Osvobojena iluzije

linearnega časa,

krmarim,

a dovolj radovedna,

se včasih po brzicah reke

spustim.

Nič se mi ne mudi.

Trenutke sproti vpijam,

ožemam dnevom sok.

V paleti okusov

bogastvo se skriva.

Vsak je drugačen,

vsak je v izkustvu poseben.

Nič se mi ne mudi.

Lucidno sanjam

kolesje obstoja,

kako se giblje,

premika,

kjer sem tudi sama

v delčku mozaika.

Nikamor se mi ne mudi.

Ja, slišim tudi

druge glasove.

Vsiljivo mrmrajo

da ni časa, (ha, kar dobro vem)

da se mudi, naj pohitim …

Češ, da le theta valove lovim.

Kam, pa se mudi?

Se zasmejem,

jih mirno puščam

za sabo,

živčne, večno nezadovoljne.

Saj vem …

Poslednje postaje

v ritmu kolesja,

zagotovo ne zamudim!

NIKI