Hvala, da si mi sinoči

poslala odsev tvoje duše,

angele bledih naključij

in blazino sončnih žarkov

otroške odraslosti.

Spala sem že,

preštevala začetke čudnih sanj,

ki so se izogibali srečnim koncem.

Nepričakovano si me obvarovala

s podpisano milino tvojega imena.

Vem, o čem si pisala,

pripeljala si me čez vodo,

verjela sem, ti skoraj slepo sledila

čez razprto skrivnost prijateljstva.

Tudi jaz ne vem, kako in kam.

Tudi jaz le minevam,

kot kamen

in čutim stanovitnost zemlje, ki se premika v meni,

tako človeško lepa,

magnetično umrljiva.

ob potoku - Majda Kočar