Skrčiš mi pest na prsih,
podkuriš rdečico demonov na lica,
utelesiš se v korak, da me razlomiš,
zakrešeš kresnice v izgubljeni duši,
slepa mi gledaš iz oči,
jih mrtve kropiš, kropiš, kropiš.
Kipiš, pršiš, vrvraš,
kričiš, sikaš, divjaš,
me priviješ, zadrta v hrbtu, v tla,
čez molčanje prekipiš.
V nezaceljenih, s tenko otroško kožo prekritih ranah,
v bledici prestrašenih klofut
nevarna spiš.
Ko zadrgneš grlo in v usta naseliš noč,
zaškripaš čez zobe,
v grenkih, grenkih, grenkih vodah
pljuskneš čez jez spominov
v svoj dan jeze-sodni dan.
Poslano:
17. 09. 2011 ob 14:32
Spremenjeno:
17. 09. 2011 ob 15:00
Vem, Ignis.Nisem se je upala prebrat kar nekaj časa. Tudi objavit ne.Je najtemnejša moja pesem. A resnična. Zato in samo zato sploh lahko je. Zaradi resnice.Ker le pogled v njene oči lahko zaceli srce.
Je pisanje pesmi hrepenenje po estetiki, etiki... je užitek, radost, bolečina, terapija,...kaj je in zakaj? Najbrž si vsak odgovarja po svoje.
Lep pozdrav. Ob potoku
Ko ti enkrat uspe naseliti se v svoje srce, kjer si na varnem, kot da bi bila doma, je pravi blagoslov, ko lahko vse, kar si resnično čutila, doživela in preživela, izliješ v pesem in se počasi poslavljaš od vsega bolečega.
Resnica v glavi ubija, resnica v srcu osvobaja.
Bodi mi lepo, pozdrav,
Ignis
Poslano:
18. 09. 2011 ob 11:02
Spremenjeno:
18. 09. 2011 ob 15:32
Ignis,
prav imaš, ko srce zapleše, zapoje, nariše, zapiše...in prepusti vse hudo, da se izlije v svobodo brezkončnega, lahko zacvetijo rože.
Naj ti cveti dan, Majda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ob potoku - Majda Kočar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!