Vseeno mi je...
Čisto vseeno mi je
(tudi Življenju ni mar)
za vse tvoje lepe besede;
čisto vseeno mi je,
če se s tvojih, od grenkobe izmaličenih ustnic
cedita med in mleko;
vseeno za ljubezen,
ki je le bleščeča posoda brez vsebine...

Vseeno mi je...
Ne moreš me prepričati z brezoblično masko,
niti z nasmehom, polnim praznine
in tvoji učeni stavki niso spričevalo tvoje sreče...

Povej mi raje, kdo si?
Pokaži mi, kaj živiš –
v kakšna jutra se zbujaš;
kakšen je sijaj v tvojih očeh,
ko zreš v svoje bližnje;
s koliko nežnosti in topline objameš svojega otroka;
se zmoreš nasmehniti tujcu, ki ti je stopil na prst...;
si pogumen dovolj,
da seješ mir, ko vsenaokoli divja vojna
in da držiš sonce v dlaneh,
tudi ko na nebu tvojega življenja divjajo viharni oblaki.
Povej mi...
Pokaži mi...
naj vidim brazgotine, prelepljene z obliži smeha.
Naj čutim lesket tvojih neizjokanih solz.

Ne boj se! Odpri školjko,
v kateri leži biser,
izbrušen od življenja...
Tam,
le tam
se zares lahko srečava.

Mojca Žugman