Pozdravljeno,
žareče poletje mojih dni
(ki v sebi združuje vse pomladi, jeseni in zime).
Iz tvojih neder hvaležno zajemam sončne žarke,
kakor zrel sadež na drevesu Življenja,
trdno zasidran na gibki veji z jekleno verigo spoznanj.

Letni časi so nevidno tekli skozenj,
se ga dotikali,
ga oblikovali kot spretna roka kiparja
in risali vanj neizbrisne sledi.

Pomladi so ga polnile s svežim nektarjem,
poletja žlahtnila njegovo vsebino,
z mavričnim sijajem so ga objemale jeseni
in zime,
zime so ga s samotno belino
vedno znova pripravljale na novo pomlad.

Vsi viharji, ki so ga bičali,
ga niso mogli utrgati;
močila so ga deževja,
a glej,
za dežjem je vedno znova posijalo sonce –
ravno prav toplo,
da ni izžgalo sočne sredice.
Niti debele snežinke
niso mogle zamrzniti njegovega utripajočega bistva.
Kajti ljubezen,
o, ljubezen je vedno bila zmagovalka vseh bitk.

Le tedaj,
ko Življenje použije sokove
in sklene začrtani krog,
me lahen vetrc odpihne z drevesa,
skupaj z odpadajočim listjem pozne jeseni...

Mojca Žugman