V meglici prebujajočega jutra
ptički brezskrbno žgolijo svojo pesem;
Tako zelo spokojno mirno je;
le svetlikajoče kapljice na vejah
šepetajo o nočnem neurju.
Dovolj tiho, da še lahko slišim pesem svoje duše.

Rojeva se nov dan.
Ves lep, svetal in samemu sebi dovolj poseben,
da ne sprašuje po včeraj
in ne dvomi v jutri.
Ne preklinja nad polomljenimi cvetovi,
ne krči se v strahu,
ne trepeče pred slutnjo neznanega.
Predano se prepušča
sramežljivim žarkom vzhajajočega sonca
in se hvaležno razpira novemu.

Globoko vdihnem svežino novega jutra,
vso težo današnjega dne v naročje zelenih trav položim.

Nevihta je oprala nebo.
Solza je očistila moje srce.

Mojca Žugman