Se spomniš, dobra moja babilonska mati,

ko sem si iz tvoje leve dojke

nehote potegnila  bratov pogled?

Ne tebe, očeta je zaskelelo tako močno,

da je dvignil roko in z razbeljenim prstom

požugal tako jezno, da je na pol presekal strop.

Še zmeraj osupla zrem v nebo!

Včeraj sem bratu vrnila kar mu pripada,

zato me danes spoštljivo gleda izza ogledala,

čeprav vem, da mu ni všeč odmev mojih pet,

ko se srečava na Paradni cesti, spusti pogled,

se dela, kot da me ni, toda ti nikar ne skrbi,

tako, kot oče, se bo navadil, da žuganje ni vse

zaradi česar se danes zemlja trese.

breza