Sence psov
nekoč sem se znašel pred senco psa
in z rumeno kredo nanjo narisal smeh.
ker sem bil deček, so mi povedali, da
je ta pasja senca vsevidno božje oko.
ko sem postal mož, sem odvrgel rumeno kredo:
postal sem podoben psu in svojo bledo senco
sem vedno uzrl takrat, kadar sem soncu obrnil
hrbet. kadar hodi moja senca pred mano, vem,
da se oddaljujem od sončnic in izginjam
v deželo senc. v njej je najbrž tisti bog, ki
v svojih norih očeh zbira drobne sence,
na katere potem ščuva svojega bledega,
zavistnega psa. ljudje so potem pohlevni,
ker mislijo, da so le sence v božjih očeh.
Sekundiram mensurjevemu čudenju (pohvali)
pesem, ki (celo zame ;) prinaša veliko smisla, Dani.
LP, lidija
Dani, čudaško prijetna, z nogo v polnem loncu marmelade.
Bravo, Dani, ne ostajaš pri senci psov, ampak pri svoji senci, ki če je pred teboj, naznanja hojo proč od sončnic in za povrh še bog, ki pošilja svojega cucka na bledico senc, da smo vsi kot ene prikazni. Odlična, še takih!
Lp, Ana
hvala, ana. me veseli, da ti je všeč.
lp,
dani
mensur, lidija, gnu,
hvala, da ste si vzeli čas in hvala za tople besede.
lp,dani
Jaz pa brez besed.
Prevod bo kmalu...
jur, vnaprej hvala za prevod.
me veseli, da ti je všeč.
lp,
dani
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 12. 09. 2011 ob 14:08
- Prebrano 2272 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1034.29
- Število ocen: 27