Zdravo, Valjo!

Gorska idila marsikje izginja. Žal so vonjave na pašnikih večinoma tiste od iztrebkov pašne živine, vrst različnega cvetja pa je z vsakim gnojenjem manj. Namesto njih se pojavlja čedalje več regrata in kopriv. Predvsem ovce pa poserjejo tudi prenekateri vrh, da se človek nima kam usesti.

Sicer pa so gore tudi moje zatočišče in kraj, kjer si polnim baterije.

LP, mcv

modricvet, deloma se strinjam s tabo, povsem pa ne. Da spoznaš čar planin moraš na njih preživet dalj časa, ne le en da. Jaz v planinah preživim dobre tri mesece, zato imam mogoče popolnoma drugi odnos do njih, kot ti. Drugo leto, če bo le vse šlo srečno, te vabim v planine za dalj časa.

Lp, valjo

Valjo, nisem mestni človek, zavedam pa se, da gore poznam le v segmentih in to dnevnih. Prav hrepenim pa tudi po doživljanju gora tudi na stiku dneva in noči in nočnega miru ali pa divjanja prvinskih sil. Žal vsakdanje obveznosti (in zasvojenost z dobrinami v dolini) ne dovoljujejo daljšega bivanja v gorah ... morda pa je to le izgovor.

Glede vabila moram še temeljito razmisliti. Hvala zanj.

LP, modricvet

Valjo, upam, da ne zameriš, ker mislim, da bi se dalo sonet še dodelati.

Na pašnike sem šel iskat naslad, (10 zlogov)

kjer s cvetjem so pretkane zelenice;

vonjav opojnih polne so nosnice,

srce mi vriska, kot da sem spet mlad.(10 zlogov)

 

In sredi teh ožarjenih livad (10 zlogov)

zavrgel sem utečene kolesnice, (kolesnice težko zavržeš, lažje jih zapustiš in greš v drugo smer)

ki so meglile pot mi do resnice;

je vzklilo v meni tisoč novih nad. (10 zlogov; zakaj tisoč - hudo visoka številka za upanja)

 

O, da mi tu za vselej je ostati,

spokojnost piti in miru toplino,

ki te nslaja kakor sladko vino. (v naslaja manjka a; da te sladko vino naslaja, je preveč samoumevno, naslado omenjaš že v 1. verzu)

 

A treba se v realnost bo podati,

prostosti vso lepoto pozabiti,

spet norega sveta spoznanje piti. (za protiutež sladkobi bi raje uporabila grenkobo namesto spoznanja)

Moj predlog:

Na pašnike sem šel iskat naslado,

kjer s cvetjem so pretkane zelenice;

vonjav opojnih polne so nosnice,

srce mi vriska, kot da je spet mlado.

 

V objemu te ožarjene livade

zapustil sem globoke kolesnice,

ki so meglile pot mi do resnice; (tu me še malce moti, ker kolesnice ne meglijo, kvečjemu preprečijo razgled)

je vzklilo v meni seme nove nade.

 

O, da mi tu za vselej je ostati,

spokojnost piti in miru toplino,

ki me opaja kakor sladko vino.

 

A treba se v realnost bo podati,

prostosti vso lepoto pozabiti,

spet norega sveta grenkobo piti.

LP, modricvet

modricvet,da bi zameril? Le čemu. Vesel sem, da si si vzela čas za natančno analizo soneta. Mislim, da tudi z desetimi zlogi v sonetu ni nič narobe. Tak način  zlogovanja so uporabljali že mnogi znani pesniki pred menoj. Naprimer Kette, Gradnik, Balantič in še mnogi drugi, seveda držali pa so se strogo določene stopice, najčešče jamba včasih pa tudi troheja.

Naj navedem nekaj primerov:

Dragotin Kette, IV. sonet iz cikla Spomini

Čemu?... Hm, v nas je pesnikov dovolj!

Gregorčiče imamo in Gorazde,

ženije proste, mirne kučegazde,

Pilatužev pa kot nikjer nikol

Ta zvest je Ahrimanu, oni bolj

gori za vzorni svet Ahuramazde,

in nove zopet drugi orje brazde;

ta se poti iz rodoljublja zgolj.

Sicer pri tem oranju peto bi kolo

ne bil; še kako smešno bi uganil

in tudi kakšnega filistra ranil.

A mračno gleda zdaj mi v svet oko;

šaljivost rakom žvižgat, ribam gost

je šla zdaj žela mojega bridkost.

Alojz Gradnik, Večerne sence

Večerne sence padajo na pot

in mrak prihaja. Les šumi. Počasi

umirajo voda in listov glasi,

in že je mirno, mirno vsepovsod.

Poišči si, popotnik, v hiši kot,

oči so motne, mokri sivi lasi

in noge trudne; lezi, luč ugasi

in stopi v sanj poslednjih tihi brod!

Cilj je izpolnjen,pot je dokončan,

in konec upov  je in hrepenenja

in konec zmot, bolesti in prevar.

Brod črnobela jadra že razpenja

in že obrača ga koščen krmar,

ki skoro že pripelje te v pristan.

France Balantič, Umirajoča sla

Ko bi ti vedela, kako sem sam,

kako poslavljajoča strast se peni,

da veš, kako boli posmeh jeseni,

bi prepustila žejnim se rokam.

Nič več bi ne razsipala cvetov,

če kdaj okusila bi to puščobo

in krutega odmiranja grenkobo,

pogubil krik bi mojih te sokov.-

Ne, ne usliši me ob tej zli uri,

sedaj mi bo razpadla temna kri

in nočem, da te divje oškropi.

Pozabi me, in če pred tvoje duri

zanesel veter bo moj trpki prah,

zasmej se in ga stresi po cestah.

Toliko o zlogovanju soneta.

Kar se tiče naslad, nisem šel le zaradi ene same spremembe, šel sem zato, da se mi spremeni več stvari.

zavrgel sem utečene kolesnice ..., le prispodoba. Če nočeš nečesa več početi ali imeti, moraš dobesedno zavreči, kajti če le zapustiš, se ti kaj rado zgodi, da se vrneš nazaj k prejšnji stvari.

je vzklilo v meni tisoč novih nad ..., le pesniško pretiravanje za mnogo.

naslaja ..., le tipkarski škrat.

Za zadnji verz se mi res zdi boljši tvoj predlog, zato ga bom uporabil.

Z globokim spoštovanje in lepim pozdravom, valjo

OK. Ni problema. Pesem je tvoja, Valjo.

Osebno so mi bolj všeč klasični sonetisti kot moderni, ki so pravila krojili po svoje. Imam pa tudi sama nekaj njihovih knjig.

LP, mcv