Ko nežna melodija mesečine,
zbriše vse boleče spomine,
ko krila dobijo vse bolečine
in odletijo, preden ne dobijo širine.
 
Takrat želim imeti krila tudi jaz,
da skrijem v njem svoj zguban obraz,
nikoli ne dohiti me več pretekli čas,
bilo dovolj bolečin je za vse nas.
 
Naj mesečina bo le še glas iz nebes,
da bolečina na krilih je odšla zares,
naj trpkost srca ne prevzame sloves,
tvoj mir prišel je kot potres.
 
Naj bolečina dobi bela krila,
da solza se bo z lica umila,
da grenkoba bo srce zapustila 
in nikoli več se v meni naselila.

Vrtnica_lara