Na dveh bregovih moral bi sedeti,
človek bodi zdaj preklet.
Nič upa novega bi smel želeti,
da v vojni uniči se tvoj svet.
Tvoj most so sanje in trpljenje,
telo se v solzah utopi.
V propad se spuščaš vso življenje,
glej, kako hudič se ti smeji.
Ne spuščaš glave, ti zreš v nebo,
je vse to potrebno ti bilo?
Da v reko se ledeno si spustil,
bregova in čeri za sabo bi pustil.
Človek bodi zdaj preklet,
ki rože nosiš na njegov pogreb,
tvoj dan drugače moral bi začet,
a ti od dvomov si prežet.
istinski prelijepa opjesma,poštovanje
urednica
Poslano:
08. 09. 2011 ob 15:17
Spremenjeno:
08. 09. 2011 ob 15:35
Vrtnica Lara, pozdrav tudi s strani uredništva. Pesem je dobro zastavljena in stremi k formi. Misel je vredna postavitve v pesniški izraz, vendar pa jo majčkeno na silo postavljaš v rime. Dobra forma dopušča kaj malo improvizacije, zato človeka omejuje v izrazu. Ampak tvoja pesem je taka, da bi se jo dalo izboljšati tako, da bi popravila par zlogov (tudi dodala in predvsem odvzela ponekje), poenotila stopico in tu pa tam popravila kakšno napakico, ki pokvari skladnjo (pa tudi kakšno čisto šolsko ...)
Moj predlog (ki ni nekaj, kar vsiljujem, ampak samo namig v svetovano smer) je takle:
Na dveh bregovih moral bi sedeti,
človek, bodi zdaj preklet.
Ne bi smel upa novega imeti,
da v vojni zruši se tvoj svet.
Tvoj most so sanje in trpljenje,
telo se v solzah utopi.
V propad se spuščaš vse življenje,
glej, zdaj hudič se ti smeji.
Ne spuščaš glave, zreš v nebo,
je to potrebno vse bilo,
da v reko si ledu se spustil,
bregova in čeri za sabo pustil?
Človek bodi zdaj preklet,
ki rože neseš na pogreb,
svoj dan drugače moral bi začet',
a ti od dvomov si prežet.
LP, lidija
PS: podoben komentar velja tudi za tvojo drugo današnjo objavo. Pri tej je potrebno dodati še to, da vsebuje veliko preveč klišejskih besednih zvez!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vrtnica_lara
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!