S koraki štejem dneve do pomladi,
tik tak, tik tak, utrip hladim.
Na robu zemlje v mehki travi,
z mislijo na njega v sebi jaz zaspim.
Kot pravljico iz neznanega mesta,
v domačo skrinjo prelevim.
Misel moja pa tja daleč vztraja,
morda v pomlad se umirim.
Poljube bi takrat delila
na oblakih morda se v njem zbudim.
Pa čeprav koraki strumno gredo
moje misli in srce, z vsem sem z njim.
Odnesite ptice me v pomlad
za njega srce je zaklad.
Jaz čakam , v mislih nanj zaspim
morda v pomlad se z njim zbudim.
Vrtnica_lara