OKNO SVETA
Ne morem razumeti, ne kako je svet
lahko tako pokvarjen?
Poln umazanije in odpada?
Tudi ljudje niso več kaj prida.
Ženejo se za denarjem
in pozabljajo čudovite stvari.
Mati je pozabila objeti otroka za lahko noč,
mož ni poljubil žene na lica: " Draga, mudi se mi!"
Slišim krike ranjenih duš, a ne morem pomagati.
Srce me boli, ko gledam tja, skozi okno sveta.
Toda ko pomislim,
kako bi lahko bilo vse dobro in prav,
se mi porajajo lepe misli iz mojega srca,
naravnost v razum želja.
Kako občutno bi rad razumel veselje človeštva,
če bi svet bil bolj prijazen
z veliko čistosti in polno svežega cvetja.
Ko bi nekateri ljudje podpirali življenje,
vsaj toliko, da bi se lahko družine
preživljale s solidno plačo.
A nič ne pomaga, niti ena samcata beseda:
težje, ko se shaja skozi mesece,
bolj se okna bližajo malim špranjam pozabe.
Avtorja: Patricija Babnik & Mišel Žafran
Mišel,
če še želiš našega usmerjanja (v nasprotnem primeru, prosim, kar napiši, velja?),
tale pesem vse do zadnjih dveh vrstic ne prinese nič novega; polna je že povedanih stvari (klišejev), in tudi nerodno jezikovno oblikovana.
A vredno ji je nameniti par besed prav zaradi zadnjih dveh verzov:
Več dobrega želiš ostalim, bolj se okna bližajo
k malim špranjam pozabe.
Vidiš, tukaj je nekaj izvrstnega! Začne se sicer tako-tako, sledi pa okusna, sveža prispodoba. To je tisto pravo!
Iz tega lahko napraviš samostojno pesem, brahek, misel ...
Recimo:
Več sonca ponujaš,
bolj se okna bližajo
malim špranjam pozabe.
Lp,
Kerstin
Kaj bi pa moral popraviti, dam druge besede v pesem?
In kaj je jezikovno nerodno?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mišel Žafran, Narfaž Lešim
- 06. 09. 2011 ob 19:31
- Prebrano 822 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 139.9