spolovilo drhti kakor riba in voda

se sinje spajdaši s plitvino duha.

gredelj zaorje v korale, v vročo,

škrlatno škrbino obale, ki zeva,

ki (kakor školjka) nabrekne, tiho

zahrza. sidro se drgne ob dno,

jadro pa sanja o vetru, o sveži

puščavski nevihti: o pesku brez

rakov in ihte, brez škodoželjnih

meduz. le karavana pojočih se

giblje po goli brežini: kot čista,

tvarina, kot jasno zrcalo neba,

ki v svoji razkošni, tihi samoti

ne tipa po mlačnih, oslinjenih

luknjah in zlepljenih, muljastih

vzgibih morja.

Dani Bedrač