med klasjem čepim, s srcem

v rokah. na štajerskih plotovih

ni več črev. ob večerih se luna

zadnje čase tiho zaliže vase.

popkovine ni več, le za očmi

si spomini podajajo grenčico.

angeli se raztelešajo, tako zelo

prazni, umazani, tako trpki.

moj mlin melje v prazno, mu zrnja

ni več mar. s prodano dušo grem

mlinskim kamnom izžgat srce.

takrat nikar ne glejte v nebo,

takrat nikar ne štejte zvezd:

takrat jočite, ker jaz

ne jočem več.

Dani Bedrač