črne kroglice so dobile svoje,

veselje jim je šlo v drobovje:

pod diafragmo je pel refošk.

na piedestalu je zorela poetesa,

zaupljiva kot šoja: utelesila se

je, ustoličila in nehote znorela.

nismo bili daleč, a tudi blizu ne.

razumevanje je kapljalo s streh,

in nihče ni grešil! molili so redki.

večer je lizal repke, pod lasišči

so cvileče drkale metafore: bilo

je natanko tako, kot se spodobi.

svetleče je kovinska cev drsela

v vročično možganovino. nekje

je cvilil mesec, drugje je lajala

nevihta. svet je bil vlažen kot

pizda, kot ogromen, nepolizan

nesmisel. tak v resnici tudi je.

Dani Bedrač