Ne, zame še zdaleč ni končano.

Nisem uspavala svojih sanj.

Nisem ustavila želja.

Ne, ne zapeljejo me lažni smerokazi.

Morda nikdar ne najdem skritega zaklada.

Zagotovo pa dospem do svojih odgovorov.

Morda neham moliti,

se seliti v tuja življenja,

se zasedati na tujih pragih,

pozabim na angele.

Morda.

Vem pa,

da se mi razširja srce,

ko se predam spominom

in nepojasnjenim slikam prihodnosti.

Ker že vem,

da lahko ljubim bolj, kot mi odmerijo usode.

Gradim mostove,

ki me ločujejo od življenja nesmrtnikov.

Ko umira upanje, vidim,

sončni žarek med polzečimi kapljicami.

Učim se obstoja v nehotenem trenutku

in razumevanja trenutka, ki mi spremeni obstoj.

Moj svet je neznaten,

med milijoni zvezd

in hkrati moja veličina.

Ne, nočem biti nekdo drug.

Oblečena v ukrojeno kožo

prešito z dragimi kamni,

se lesketam nazaj v nebo.

Izdirajo se mi peresa

in še letim, še letim.

Ne, zame še zdaleč ni končano.

Sandra Kocijančič