očesa tretjega njeno telo ne rabi...
v njem srce sluti vso lepoto...
zato pa zbujam se v zmedi...
topaz me spremljal bo v samoto...

čeprav topaza brušenega sijaj ne mine,
je le odsev očesa njenega modrine;
je le odmev srca topline,
dobrote nje, njene miline...

očesa tretjega njeno telo ne rabi...

naj pesnik, ki v brezčasnosti pozabi
zrl je v končnost, rasel z njo
pozabi, da nekje našel je oko,
ki kljub spozabi, ljubil bi se z njo?

v njem srce sluti vso lepoto...

naj oko tretje, srcu bo zavetje.
naj mi telo po dolgi rabi, dušo le nasladi.
kaj drugega mi je imetje?

zato pa zbujam se v zmedi...

sinjina misli moje gre v osvetje.
žamet večera ji je preživetje.
namesto modrega, mi raste sivo cvetje...

topaz me spremljal bo v samoto...

Andrej