Nestašne obale

pred vratima je groza i mračak
i kvasac i avitaminoza: složen
u ladicu jecam tako jednosložan,
tako repat. Kao ubran maslačak
nanizan na pustenu nesanicu:

gologlav i nesretan zidar
usidren na kuki bez vrata.
mornar bez obale, židov, brat,
stoljeće i sat, bos vidar.

u zatiljku su svijećnjaci, sreća,
i prhka svojta. tamo su trube,
tamtami, crnci, silno slijepe žirafe:
savana, samoća, ugljarske kupe, voda,
prsobrani, svodovi, turci, sloboda. i krv!

dugom motkom crnu pozadinu mažem,
s metlom svojom vrištim, s lutnjom bdijem,
obzorje ljubim, lađe plaho snubim, lažem,:
do sunca, do vrhunca: kao kakva protuha,
kao prazno bure, kao  nespretno smušen idiot.

=======================================================

Neugnane brežine

pred durmi je groza, je vlak,
kvas in avitaminoza: položen
v predal ihtim tako enozložen,
tako repat. kot regrat nabran,
nanizan v polsteno nespečnost:

gologlav in nesrečen zidar,
zasidran na kljuki brez vrat.
mornar brez brežine, žid, mehur,
stoletje brez ur, bos migetalkar.

v zatilju so svečniki, je sreča,
je prhka svojat. tam so troblje,
tamtami, črnci, silno slepe žirafe:
savana, samota, oglarske kope, voda,
okopi, oboki, turki, svoboda. in kri!

z dolgim krepelom čistim črno ozadje,
s svojim omelom kričim, z lutnjo bedim,
ljubim obzorje, lažem, plah snubim ladje:
do sonca, do konca: kot kak rokomavh,
kot prazen sod, kot  nerodno zbezljan idiot.