Zajtrkovalnica

ko se vse pozabi
in zahodno od mene zamrtvijo zadnja porumenela pisma
ko veter ne bo več lajal
in bo reka z neko drugačno vodo
s sabo na sever odnesla zadnji premagani tonalitni drobir
ko bo ploščato sonce jekleno zaledenelo
in bo luna sama sebi zamolčala prihodnji monolog
ko bo gozd izbruhal zapoznele omrtvičene sive vešče
in zbledela pikapolonica razpade v zatrepu nagrobnika
ki spominja na hišo
na dom

ko bo sprhnel
v trdo kroglico zmečkan
do zadnjega belega otočka z brezveznimi zareki
popisan list
in bo
z verzi odvečne pesmi obremenjen zvezčič
odvržen
predano zaplahutal v praznino

ko bo drugotni sposojeni bog
zakašljal na na novo vznikli grbi
utrujenega oltarja

in se iz zatišja vzhoda končno zaženejo konji
brez plašnic

takrat pogrni zajtrkovalno mizo
vseobsegajoča

ti
ki se vračaš z juga

in me pojej

Doručkovaonica

kad se sve zaboravi

i kad zapadno od mene zamru zadnja požutjela pisma

kad vjetar ne bude više lajao

i kad rijeka s nekom drugačijom vodom

sa sobom na sjever odnese i zadnje savladane tonalitske komadiće

kad spljošteno sunce hladno ogvozdeni

i kad mjesec sam sebi bude prešutio budući monolog

kad šuma izbljuje kasne zamrle sive noćne leptire

i kad se izblijedjela bubamara raspadne u uglu nadgrobnog spomenika

koji podsjeća na kuću

na dom

kad zgužvan u tvrdu kuglu

do zadnjeg bijelog otočića sa bezveznim urocima

izgnjije ispisani list

i  kad bude odbačena sveskica

otežana stihovima suvišnih pjesama

sva voljna prhnula u prazninu

kad bude posuđeni drugorazredni bog

zakašljao na nanovo izrasloj grbi

umornog oltara

i kad iz istočnog zatišja konačno pojure konji

bez naočnjaka

tad postavi sto za doručak

sveobuhvatna

ti

što se vraćaš s juga

i pojedi me