Nekoč, nekdaj iz oči v oči stala

in pripovedovala kaj je prav in kaj ne.

Glas globok odmeva zlomljeno besedo

ne pove kaj dosti, le znak odda, da obstaja.

Zakrivljena drža hrepenečega telesa

občuti ščemenje, odtekanje nečesa prisotnega

trenutek odrešitve, trenutek veselja bo zapečaten.

Končno bo pokončna drža stala in zrla v nebo

spogledovala se bo s soncem življenja!

Glas bo odmeval, še slišal se bo

le tvoja narava je odvila oprijeto se pajčevino!

                                                                                                    Tadeja

Tadeja Ošaben