V daljavo gledaš, sprejemaš pot

usmerjen pogled vzameš z kotičkom očesa

podaš se z polnim žepom, da zagrabiš mimoidoče.

Na  zidu polno umazanije

prah na polici

zatrdelo ščetkanje prejšnjega tedna

ne gre stran.

Posoda, tvoja roka

krpa, tvoja misel

voda in kanček mila, tvoja volja

pomije  tečnobo, strah, igranje žrtve

za veke vekov stran.

Osvobojena duša,

frišna koža,

na novem ozemlju stoji.

                                                                                        Tadeja

Tadeja Ošaben