Videl sem,

kot da sem sam.

Osamljen SREDI ZVIJAJOČIH SE TELES,

okoren, brezvoljen.

Kot bi čakal na nekaj,

kar se ima zgoditi to noč.

To divjo noč.

Prepričan.

Kljub kazalcu,

ki je že dvakrat omahnil čez polno.

Videl sem,

kot bi prihajali mnogi,

in me, odsotnega, nagovarjali.

Kako jih je glasba požirala vase.

Videl sem,

kako so se mi zatresli prsti,

ko si obstala na vhodu.

Tako umirjena, tako samurajska.

In kot bi me nesla spretna krila lastovic,

sem se pomikal čez plesišče.

Svojih metuljev nisi pognala v beg.

Poslala si mi jih za hrbet

in od tam so se mi vtihotapili v trebuh.

A nisi čutila zmagoslavja,

ker si videla, da so mi všeč.

Videl sem,

kot bi ti lastovice švigale v očeh,

ko sem se te dotaknil.

Bila si previdna.

Nisi trenila z očesom,

ko sem plašil ptice v tebi.

Videl sem,

kako zmagovito si rokovala s pogledi.

Tisoče bliskovitih odsevov enega rezila

in ritem iz basov moje obrambe.

Videl sem,

kot bi bila presenečena nad pesmijo,

ki je zazvenela med nama.

Kot bi opustila boj

in bi si dovolila prvi prijem.

Takrat naju je prebodlo nekaj sladkega

in kakor omamljena si omahnila vznak,

tvoji črni lasje so se dotaknili tal

in na vrat sem ti dahnil poljub.

Videl sem,

kot bi v prostoru zagorelo

in bi se hkrati s stropa vsul ledeni plaz.

In kot da bi združila sonce in mesec

sva si poklonila zaupanje.

Videl sem

metulje in lastovice,

kako složno se trudijo

zamotiti jutro. 

Milan Novak