Spominjam se tistega dne,

ko sem v knjižnici pisal pesem.

Tam bilo je nekaj deklet,

ki so me pohvalile

in podarile nekaj solzá.

Verjetno nisem bil odveč, 

da pišem takšno reč.

Najljubša sošolka mi je ustregla,

prinesla je k tebi popisan papir.

Tisti hip in v prostoru

kjer varnostnik je sedel, 

sem slišal skozi ušesa, 

kako jezno si zakričala 

z besedo: "Kaj?"

Ko sem izvedel,

da si zmečkala

in pesem razdejala, 

mi srce je stisnilo v kot.

Dolgo se tresle so roke, 

miru pa ni bilo od nikoder.

Mišel Žafran, Narfaž Lešim