Utrinek teme na sončnem nebu in
vem, da se bliža.
Utrinek zareže skozi toploto sončnih žarkov,
se boleče širi čez nebesni svod
in se igra z idejo prezgodnjega zahoda.

Utrinek bolečine na temnem nebu in
vem, da si ponovno tu.
Zarežeš v mojo kožo in se je oprimeš,
ližeš življenja polne kamne in
doživljaš vrhunce ob ideji neskončnega izvira.
Širiš se po telesu, režeš v kožo
in jo plast za plastjo lupiš z mene,
ližeš vedno manjše kamne in
ne prenehaš dokler dvom in strah ne zmotita
skalpela, ki ju imaš za oči.

Utrinek propada na bolečino še položim in
vem, da odhajaš.
Pobral si vsako plast, poskrkal vso slast
in me pustil brez vida, da bi moral spet videti sončni vzhod,
pobral voh, da bi zmogel spet zavohati jutranje vstajanje velikanov,
pobral okus, da bi zmogel okusiti roso njegovih korakov,
pobral sluh, da bi zmogel slišati govorjenje niti življenja,
pobral dušo. Pustil lupino napolnjeno s praznino.

Goreči kosi neba padajo proti tlem in v odmevu tvojega posmeha jih mirim s krvavimi solzami.
Požrl si me.

menebo