Kadar premalo smo pot negovali,
ali preveč napačnih semen posejali,
toliko več trnja in smeti,
si z nje bomo  pač pobrali.

Če pa je preveč,
a je to edina pot?
Ni bolj pogumno reči,
človek zbudi se,
živiš v zablodi zmoti,
začni hoditi po novi poti !

Zberi hrabrost in pogum,
zajemi enkrat žlico polno,
kaj ni bilo dovolj dolgo ti življenje bolno?

Več sem vredna kot se tebi zdi,
bolj pogumna močna,
kot si bi upal sploh pomisliti.
Po vsakem padcu in bolečini.,
po vsaki nevihti in močni bolečini,
Moči se pomnožijo,
odločitev mojo potrdijo.
 

Miša Topolovec