že dolgo ti nisem
ničesar napisala

ločujem se
od preteklosti
in se samo
s polnim 
kovčkom sebe
selim na tvoj
dozdevni naslov

poste restante

prihajam k tebi namesto pisma
v poštnem vagonu
drugega razreda
v nagubanem in razpokanem
roza usnjenem toku
v katerem se običajno skrivajo
obetavna jutra
zbledeli lasje v mesečini
v pričakovanju klica
razum konzerviran
na vrhuncu svoje kreativnosti
in eno malo srce
rahlo privezano
na ključek, za srečo

že dolgo ti nisem pisala

prihajam s počasnim vlakom
v kovčku samote
stisnjena med
včeraj in jutri
izven vseh znanih
konfekcijskih številk
prepuščena le tebi
na širjenje in oženje
da ustvariš vrhunsko
kreacijo življenja

predajam se ti, za vedno

na neznanem naslovu
na katerega sem le z dihom
včasih kot cvetni pelod
prepričana da le pojem
zvesto srce  
že zdavnaj poslala k tebi
 

ko me boš prevzel

me udomači

v globini zenic
skupaj z mano poljubi stene
ki jih gledam

Jure Drljepan (JUR)