V vetru vsakdana

Ko srečaš
prvo gubo
na svojem obrazu
ne verjameš,
da tu ni prevare,
da ni nobenega
morda
v sivini
tvojih las.
Spoznaš čas
resnično in dokončno.
In zaboli te.

Ko najdeš gubo
in ko najdeš sivi las,
razumeš.....
in si neskončno bogat.

Brala sem
poteze nekega obraza,
a nisem spoznala
njegove vsebine.
Slišala sem
posmeh
neizgovorjenih besed
in začutila sem
praznino,
ki je skelela.
Iskala sem
svojo podobo
v sijočem zrcalu solz,
pa je nisem našla.


Vladika

Vladika

Komentiranje je zaprto!

Vladika
Napisal/a: Vladika

Pesmi

  • 06. 05. 2008 ob 16:23
  • Prebrano 582 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 148

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!