preveč je bilo
pogledov nasmehov objemov dotikov
namenov poljubov želja in premikov
dovolj mi je, priznam
dvignila sem roke stran
verjetno pogledala bi proč, če bi mi ponudil dlan
ker bilo bi že jutri ponovno enako
spet bi jokala v kopalnici
se ubijala v zavedanju, da sem še enkrat naivno ponovila neumno napako
ker ne bo name gledal jutri nič drugače kakor včeraj
in v tem bizarnem začaranem krogu nočem ostati ujeta za zmeraj
sama sebi sem že smešna, ko se zavem, da moram spet igrati
ni vedno prijetno biti drama queen
in tu in tam mi je proti jutru še vedno težko zaspati
počutim se otrplo, kot čebela, ki bi rada preživela zimo
tamzikina emo princeska je v iskanju princa pač ponovno udarila popolnoma mimo
še vedno si mislim, da hočem preveč
prijatelji trdijo, da zahtevam premalo
boli, ker vem, da na skrivaj si ponovno želim nastaviti glavo na tnalo
kljub temu, da me od hladu v njegovem glasu včasih zebe
in da mi v glavi brez prestanka odzvanja misel "ko ga jebe"
še čokolada v njegovih očeh ni več sladka, z vsakim pogledom bolj greni
zato včasih uidem stran, tavam po mestu, sama, srečna, mokra do kosti
lepo mi je, ko čutim, da dežuje
vsa ploha dežnih kapelj, ki z neba se name vsuje
me skrije, nihče ne vidi, da boli, ihtenje in drget objame dež,
ko objokana domov se vračam peš,
zlomljeni angel iz nekje vmes nadene si nasmeh, tako pristen, a v resnici zlagan,
nihče si niti ne predstavlja, kako je tako životariti iz dneva v dan
sovražim in hkrati obožujem, to svojo noro trmo, ki naprej me žene
ne znam ubiti svojih sanj...
zato pa znajo sanje ubijati mene.

I(\')MPERFECT