Ko sem prvič te zagledal,

si postala mi všeč.

V hipu se je srce zaljubilo 

in nadzor izgubilo.

Še kako dobro se spomnim,

ko sem črke na tablo metal 

in zgrešil svoje ime.

V tistem trenutku trenutka,

sem želel največ, kar lahko bi dobil.

Gledali smo televizijo; gledali zgodbo ljubezni.

Takoj si me opazila, moje misli občutila,

kot bi zaznala, da pomeniš mi nadvse.

Bliže mene si bila, 

bolj topljivo je bilo in skoraj predano.

Toda nekaj me je prijelo:

kot bi vihar me ustavil.

Zelo hitro sem izmuznil se objemu,

o ne, sramežljivost zmagala je.

Moj spomin me vrača tja, samo še tja:

ko si gledala izpod obrvi

in po ozračju poslala poljub. 

Upam le, da pozabim na te,

saj zdaj prepozno je!

Mišel Žafran, Narfaž Lešim