Prestopaš se

pod meglenim smradom

z dvema otrokoma pod pazduhami.

Polniš 

se z njeno pozornostjo

in umiraš

ob njenem preziru.

Vsakič

ko te vidim,

si manjši

in bolj nemočen.

Ne zmoreš.

Prosiš

in hlepiš

in kloniš

pod njenimi udarci.

Gledaš jo navzgor,

kolikor s sklonjeno glavo sploh zmoreš

in obupano

privzdigneš ramena.

Nato se sesedeš,

ji porineš otroka

in žrtvuješ

še zadnji del sebe.

Pohojen

se zliješ z meglo.

MOMO