Ko mi hočejo poteptati moj Jaz,

polomiti mi  krila,

vse sanje,

uničiti vse načrte,

 spoznal se bo moj drugi obraz.

Milost prijaznost in sočutje

poslala sem na dopust,

dovolj sem si za druge trgala od ust.

Prebudila se v meni je divja zver,

skočila je na plan,

da ubrani  samospoštovanje ,

svoje dobro ime,

 malodušje me zadene ne.

Pričakovakovanje,

da bom klonila,

se v morju žalosti,

solza utopila?

 Napačno imajo mišljenje to,

v meni se veliko tega je

nabralo,

me na poti do sanj

zadrževalo.

Dolga leta zatajevanja sebe,

popuščanja,

da koga ne prizadene.

Se sprašujem:"Sem to res jaz?"

Je to meni bil skrit moj pravi obraz?"

Zdaj vem samo eno stvar,

vsak,ki ogrozi  moj mi življenski san,

v meni zbudi  levinje  nagon,

levinje,

ki  v meni je spala,

še sama sem  divjosti njene se zbala.

Vem,

obsojaš me ti in ti in ti,

vendar mene to več ne boli.

Dokler sem in vem kaj hočem,

o življenju svojem,

se z nikomer cenkati nočem.

Miša Topolovec