Ne veš, zakaj se črna zvezda vleče

čez rob nebesne kičaste rdečine?

Zakaj utvara morasta ne mine;

zakaj se zdi, da listje še trepeče,

ki ga je mrtvi veter v sluz pogrnil?

Ta pod stopali ždi od pamtiveka.

Zakaj se zdi, da ledeni ta reka

in ji nihče  toplote ne bo vrnil?

Ko pa še včeraj videla si sonce!

Ko pa še včeraj vzhajala je luna.

Ko pa še včeraj pesem na vse konce

raznašala je dih. Sedaj imuna

na prošnje rimarja v pregrete lonce

vkuhava muze golega pisuna.

Lidija Brezavšček - kočijaž