Nekoč, nekje
Pisala bi, pisala, ti pesmi neskončne,
posebno ko ure se bližajo nočne,
ko dan se spusti in moj duh se umiri,
takrat na plan - papirja list - prinori
milijone, nešteto misli na tebe, nešteto,
brezkončno število zvezd v nebo vpeto,
te misli so kot butanje valov ob skale,
kjer za naju večno, za zmeraj bodo stale,
živele in pele pesmi prelepe muze te stare,
odgnale, kot zdaj, vse, kar najinega duha tare,
in privabile smeha in sreče, veselja ...
Zdaj zdaj se izpolni najina skrita ta želja,
da najdeva tisto, kar sva vedno prosila,
da bova nekoč, nekje z roko v roki hodila ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ...Anja...
- 04. 05. 2008 ob 23:35
- Prebrano 787 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 205
- Število ocen: 9
