Nič več ne bojim se laži in trpljenja,

pasti in preprek, zavitih poti.

Na koncu tunela je luč razsvetlenja,

še dete nemirno spokojno zaspi.

Nič več ne bojim se slabih ljudi,

kazen za njih naj ne bo prevelika. 

Priložnost še eno prav vsak naj dobi,

naj vsakega od njih se dotakne omika. 

Nič več ne bojim se neznosne samote,

ko misli svetove si ustvarijo same.

Je tudi v tem svetu veliko lepote, 

tema v svetlobo izkoplje se iz jame.

Nič več ne bojim se stopiti iz hiše, 

Oditi v neznano, temno tam brezen.

Zdaj zgodbo o sreči življenje mi piše, 

dve duši sta skupaj spet našli ljubezen. 

Dragon