mimo škrlatnega odseva princeskinih želja

prek mahu pod zarjavelo konzervo miru

skozi veter ki begunce ljubezni budne ohranja

pa vse do žuborečega potoka nedolžne krvi

pa spet mimo krompirja v domačem objemu

prek mastnega tiska opolzkih oglasov

skozi roteče svareč krik neme neveste

vse tja do prvih utripov pravkar poteptanega srca

                                                               te v tem trenutku

                                                                 v večnost

                                                                    peljejo moje besede

ki jih zmanjka

   le na moj ukaz

                                                              priznanje da se gabim samemu sebi

                                                              ne pomaga Več!!

gorazd matela