Spoštovani!

Sporočam, da sem po letu dni učenja, kaj je treba vedeti o izdaji knjige, dočakal rojstvo moje prve pesniške zbirke z naslovom VDIH IN IZDIH.

Knjiga je izšla pri Mariborski literarni družbi, junija letos.

O njej je urednik Marjan Pungartnik zapisal :

ŽENSKA KOT SANJA IN MOŠKI KOT OGENJ

Skozi vso Novakovo zbirko se vleče dvojnost, ki je zapisana v naslovu – že v naslovni pesmi kot dvojnost med trenutkom in večnostjo. In morda prav to je tisto, kar nekako poganja zgodbo v zbirki. Gre seveda za ljubezensko, erotično zgodbo, katere protagonist ni avtor sam s svojo izpovedjo, ampak ženska, ki ni čisto stvarna, ker jo, sicer stvarno, sanja. V njem obstaja kot kakšen genski zapis, potencialno. Zato jo išče in prizorišče tega iskanja so urbana srečališča – lokali s specifično »folkloro« in lahkotnostjo stikov, tako rekoč bari. Ženska ni ena – v ta genski zapis pada vsaka, ki izpolnjuje pričakovanja iz sanj. Pravzaprav je bitje, ki ga sestavlja iz pesmi v pesem, po fragmentih, v trenutkih prepoznavanja. Dvojnost med stvarnim in tistim, kar je položeno globoko v nezavedno kot izbira, šele počasi ustvarja v besedilu subjekt. Kot bi se počasi nalagali najdeni koščki lesa kje na obrežju in kakor da bi jih potem iskra zanetila in bi bil on. Govor je o ženskem, o tistem, kar tvori žensko: je nekoliko biblična zgodba o Adamu, ki uspavan najde žensko v sebi – v sanjah. Bog je samo nekakšna projekcija. Ženska je elementarnejša od moškega, ki je bil ustvarjen po neki podobi, ženska pa je ustvarjena za to, da človek ne bi bil sam. In vendar ga ona s tem, ko jo išče, v drobcih, v prebliskih, v prepoznavanju, gradi. V njem obnavlja nekaj, po čemer je bil ustvarjen, obnavlja njegovo božansko podobo.

Skozi pesmi se pretaka tisoče premislekov o tem, kaj pravzaprav ženska ustvarja v moškem, kaj je tisto pra-hrepenenje, ki žene njega, da najde polovico, ki mu pripada. Da se je oklene, se poteši in lahko dela naprej, kakor nam pripoveduje Platonov Symposion. Nedvomno gre h koncu zbirke za pesmi, ki poveličujejo gradnje, načrt, konstrukcijo, moško delo. Sledi gostija, potešitev in smrt. Zgodba o poznani tujki, ki jo mrtvo potegnejo iz vode – značilno – morja – (Žensko podobo vrača v podzavedanje, motiv smrti pa gotovo govori o tem, da je protagonistka ona.) govori o tem, da je izgradnja končana, da ogenj gori s solidno močjo, ko je ves sam-svoj, in da je dosegel tisto, za kar je ustvarjen – da slavi božjo podobo. Pravzaprav gre samo za zrcalno podobo tistega, kar prihaja iz mnogih ženskih pisav, namreč da je doživljanje moškega doživljanje boga. S tega vidika je Novakova pisava pač moška in si ne nadeva neke občeveljavnosti, da zastopa neko univerzalno človeško dušo.

Avtor je izbral poseben način naslavljanja in sicer tako, da je v besedilih izbral besede, besedne zveze in jih izbral za naslov. S tem naslov neha obstajati kot paratekstualna prvina, ampak se v dobi hipertekstualnosti spremeni v ključno besedo, eno od funkcij naslova. Zato se morda tudi kazalo bere samo kot pesem, grozdenje, kakor je v bistvu pesem vsak izpis ključnih besed za katero koli besedilo. Gre za nenavadno rešitev, ki ima smisel tudi v sami naravi Novakovega pesnjenja – da je tok, da se predaja ritmu stavkov, da ne oblikuje trdnih struktur, ampak teče vse v neki pripovedni maniri. 

Marjan Pungartnik

Predstavitve se bodo pričele v septembru letos.

Pozdrave vsem,

Milan Novak