stojiš na rdečem obzorju.
postajaš podoben mraku
ki se plazi po ozkih ulicah
in me iščeš
medtem ko puščaš
temne sledi.
vrgel si sonce
v črno morje svojih občutkov
in zdaj upaš
da ti ga bom znova podarila
ko pride jutro.
morda te spominjam na zarjo
ki se igra
v lesketu jutranje rose.
res je
tudi jaz stojim na obzorju.
stojiva si nasproti
a se ne vidiva -
izgineš
še preden se zbudim
in se pojaviš
takoj ko spet zaspim.
ne pretvarjaj se več!
predobro poznam
vsak tvoj naslednji korak.
kajti ne znaš
skriti svojih sledi.
in dobil boš svoje
sonce nazaj
a od mene ne več.
zate sem le jutranja zarja
slepo zatopljena
v svojo igro.
a jaz stojim
na zlatem obzorju.

Metka JehArt